Na koncu je naneslo tako, da sem tudi to nedeljo pristal na kolesu. Mi je hudo, saj vem. Luka je rekel da gremo na Tromejo. Vremenska napoved ni bila ravno najbolj prijetna (megla in -10), ampak sem vseeno rekel da grem zraven. Je treba malo potrpeti, da lahko potem uživaš. Nato pa je zjutraj Luka sporočil, da je zbolel in nam kot organizator malo opisal potek ture. Bomo že zmogli tudi brez njega. Štartali smo v Kranjski gori, ker naj bi spust prišel "nekam tja dol". Po kolesarski stezi smo se odpeljali do Rateč, od tam pa začeli naskok na Tromejo. Kmalu je bila cesta že kar snežena, a na srečo dobro zvožena, le zadnjih 200 metrov je bilo treba poriniti. Celo pot nas je spremljala megla in temperature okoli -5 stopinj, na vrhu pa se je skozi oblake občasno prikazal tudi sonček, zato je bilo za odtenek topleje in glede na razmere kar prijetno. V planu je bil spust do Korenskega sedla preko smučišč. Slalom po smučišču je bil res uživaški. Potem pa se je začelo lutanje, saj nismo točno vedeli kje pot poteka naprej, vidljivost pa je bila zaradi megle in zasneževanja smučišča zelo slaba. Zato smo se vrnili nazaj na vrh in se spustili po "serpentinah" v Rateče. Ja, spust se ni končal "nekje proti Kranjski" ampak direktno v Ratečah. Je bil pa vsaj dober!
Za več slik klikni na sliko!